Želji po športnem dnevu v skavtskih barvah in dobri družbi pa res ne moremo reči ne. Tako se je del ankaranskega SKVO-ja v nedeljo zjutraj odzval na povabilo mozirčanov (moziranov, mozirčjanov, mozirjanov, še zdej ne vem :)).
Nekateri so na zbirno mesto prišli že 29 minut prezgodaj in malo pospali na bližnji mizi, drugi so v čakanju ostalih počivali na kavču, tretji pa smo jih stregli z jogurtom. Na pot smo se tako odpravili s triindvajset minutno zamudo. Pri Senožečah smo prisluhnili horoskopu, ki nam je napovedal potovanje z zanimivo dogodivščino. Komaj čakamo!
Takoj po Razdrtem je zadnja klop že spala:
Pri Ljubljani smo potniki na prvih sedežih ugotovili, da res ni fer, da 60% vseh potnikov spi, ostala dva pa požrtvovalno bedita. Posledično smo jih zbudili in vprašali, katero pot je sploh potrebno ubrati :)
Kmalu po njihovem negodovanju, da smo jih zbudili po nepotrebnem, smo imeli priložnost spoznati, o kakšni dogodivščini je govoril horoskop. Rolando se je odločil, da menjalnik ne bo več delal. Tako smo vse do Mozirja vozili v peti brzini (na avtocesti je še šlo, krožna pa so predstavljala malo večji izziv). Drugi del ankaranskih voditeljev nas je tam že čakal, tako da smo se jim po parkiranju v Hamilton slogu hitro pridružili pri skavtski maši, ki je bila istočasno začetek skavtskega leta v Mozirju. Po maši smo se zbrali pred župniščem. Končno se spet vidimo! Vse od tabora voditeljev smo se namreč pripadniki potovalne skupnosti 13 slišali/videli samo preko žic.
Do/popoldan smo izkoristili za peko čevapčičev in aviacije, obujanje spominov, smeh, odbojko na mivki, še več smeha, malo neumnosti, tudi kakšen resen pogovor in seveda za igranje medvedka.
Ko smo se dovolj razgibali in drug drugemu napolnili žepe s peskom, smo se poslovili in odpravili proti domu. Pot nazaj je potekala skoraj identično, kot pot gor. Vsak je zavzel njemu najljubši položaj - zadnja klop je spala, prva klop vozila in kopilotirala, menjalnik pa se je udobno namestil v peti brzini.