»Čelada, čelada, čelada pozor!«
je med 13. in 19. avgustom odmevalo v Češnjevem logu, skritem kotičku Baške grape v vasi Koritnica, ki se je za en teden preselil v čas Vikingov in si za to priložnost nadel ime Otok Gumpcev. Volčiči in volkuljice iz krdela delovnih volkov smo prispeli ravno ob pravem času – otok je nedavno tega obletela horda zmajev, ki je požgala vse, kar je bilo na dosegu njihovih ognjenih zubljev, in odnesla vso perjad. Še poglavarjevi latrini ni bilo prizaneseno. S pomočjo vodnih topov in vodostrelov smo obvladali plamene, hvaležna vikinška družina pa nas je postregla z okusno večerjo in nas povabila, da se pridružimo njihovim vrstam. V znamenje svoje privolitve smo ob soju svečk svečano obljubili, da bomo živeli po vikinških vodilih in na listino pritisnili svoj prsti odtis.
Teden je minil kot bi mignil. Kot pravi Vikingi smo si izdelali Knjigo svetnikov in poskrbeli, da se je vsak dan v njej znašel kakšen nov svetnik, med drugim tudi zavetnik volčičev in volkuljic sv. Frančišek Asiški, ter se mu ob našem delu tudi priporočili. Med potikanjem po gozdu pa smo naleteli na čisto pravega zmaja, Nočnega besa, in se z njim celo spoprijateljili ter mu pripravili skrivno domovanje. Podali smo se tudi na odpravo za zmajevskim gnezdiščem in ga po stoletjih neuspešnih vikinških odprav tudi našli. Prvi del poti od Grahovega do Hudejužne nas je po tirih popeljala vikinška ladja, v drugem delu pa so nas vodili v pravo smer plamenčki in sporočila, ki nam jih je puščal Nočni bes. Med potjo nas je čakala še težka naloga – preostale člane vikinške družine smo morali prepričati, da so zmaji prijazna bitja. Že kar utrujeni smo ob Stržiški cerkvi le našli zmajevo gnezdo z osamelim jajcem, še prej pa smo se preizkusili, kako spretno znamo ravnati z njim. Vodna jajca so letela po zraku kot za stavo, koga tudi zadela v glavo in prijetno osvežila. Gnezdo smo podrobno preučili in ugotovili, da gre za opuščeno zmajsko počitniško lokacijo. Kljub temu da nismo našli drugih zmajev, naš trud ni bil zaman, saj se je v jajcu skrival zemljevid do pravega gnezdišča. Ker se je dan že nagibal h koncu, smo se odločili, da noč preživimo kar tam. Fantje so z družnimi močmi postavili »prenosni vikinški kolibi«, dekleta pa so pripravila pester večerni program v soju ognja (takega v posodicah seveda :)) – peli smo, merili debelino knjige z zobmi, poslušali prigode treh Italijank v Sloveniji ... Drugo jutro so nas noge ob misli na prijetno ohladitev v potočku kar same nesle v dolino. Brat dež je bil uvideven do nas in je sonce pustil še toliko časa na nebu, da smo se dodobra posušili, nato pa opravil svoje delo. Nevihtno popoldne smo izkoristili za razvajanje v vikinški oazi, učenju skrivnosti tete Pehte, osvajanju vozlov in run. Prijetno utrujene so nas med zabavnim večerom presenetili vikinški razbojniki (naši klanovci), ki so se odpravljali na pohod za zmaji. Prepričali smo jih, naj zmajem ne storijo žalega, za njih smo prihranili tudi nekaj večerje. V zahvalo so nas ob ognju nasmejali do solz, zjutraj pa poskrbeli, da smo se razmigali ob »buldogu«.
Ker mora biti viking vedno pripravljen, smo si izdelali ščite in jih odeli v bojne barve. Prišli so nam še kako prav, ko nam je sredi noči poglavar, ki se še ni otresel sovraštva do zmajev, ugrabil Nočnega besa, zato da bi ga popeljal do pravega zmajevskega gnezdišča. S pomočjo Besovih navodil smo poiskali kose Frančiškove Hvalnice stvarstva ter tako preprečili katastrofo. Ob verzih o bratu soncu in sestri luni je poglavar spoznal svojo zmoto in se odločil, da bo živel v sožitju z zmaji. Hvalnica pa je omehčala tudi požrešno zmajevko, ki je bila vir vseh vikinških tegob. Ona je bila tista, ki je ščuvala druge zmaje nad vikinške vasi, da bi ji prinesli hrane. Poklapano je obljubila, da bo odslej pri jedi manj požrešna. Utrujeni od naporne noči smo zjutraj spali nekoliko dlje, nato pa poprijeli za šivanke in sukanec ter si izdelali male zmajčke in tako Nočnemu besu priskrbeli malo zmajske družbe. Tisti dan je bilo v zraku čutiti nekaj nenavadnega, dišalo je po spremembi in kar iz niča se je v popoldanski pripeki na tabornem prostoru pojavil časovni stroj. Naprava nas je iz vikinškega sveta popeljala nazaj v domačo džunglo, vendar smo potrebovali še kar nekaj časa, da smo se privadili novim razmeram.
Vetrič sprememb pa je zavel tudi v naši džungli. Akela je po boju z rdečimi psi, ki so se potikali okoli tabornega prostora, predal vodstvo krdela in nam obljubil, da nas bo še vedno spremljal kot Sivi brat. Nekoliko žalostni ob slovesu od tako dobrega vodje smo se še poslednjič odpravili spat v naše šotorišča.
Nedeljsko jutro se je začelo v duhu pospravljanja – izvedli smo hitrostno telovadbo zvijanja spalk in armafleksov, po zajtrku pa odhiteli v bližnjo vas k maši in tamkajšnje farane razveselili s petjem in sodelovanjem. Po vrnitvi je sledilo še kosilo in čiščenje, ko smo z enim očesom budno spremljali, kdaj bodo na taborni prostor zapeljali starši.
Z bojno pesmijo »Čelada, čelada, čelada, pozor! Ščit v roke, kopje v roke, čelada, čelada, čelada, pozor!« smo se že zadnjič zbrali kot vikinška druščina, se razdelili po svojih pravih »vikinških družinah« in starše naučili pisanja v runah ter tekmovali, kdo zgradi trdnejši jez, pri čemer so starši pokazali svojo iznajdljivost in si izdelali kar jacuzzi. Ob dobrotah, ki so nam jih priskrbeli starši, smo si pogledali slike s tabora, potem pa smo stari volki volčiče in volkuljice še zadnjič zbrali v krogu in razglasili težko pričakovane rezultate boja za zlate zvezdice. Tako fantje kot dekleta so se čez teden zagrizeno borili za zvezdice, se zato pridno umivali in pospravljali šotore, kdaj pa kdaj pa jim je uspelo ujeti tudi kakšen piškav zmajev zob, vendar na koncu ni bilo dvoma – zvezdice so prevladate in tako volkuljice kot volčiči so si z enakim številom točk prislužili nagrado.
Žvižg, spust zastave, mi pa še kar ne bi šli domov. Pa saj ne bo za dolgo, jeseni se spet vidimo. Do takrat pa, volčiči in volkuljice, dober lov!