Predzadnjo decembrsko soboto je v ankaranskem župnišču zadišalo po … mmm, piškotih. V krdelu delovnih volkov smo se odločili, da z drobno pozornostjo presenetimo prebivalce doma upokojencev na Markovcu.
Na srečanju smo se pridno lotili gnetenja testa in packanja, poprijeli pa smo tudi za škarje in liste ter izdelali drobna voščilca. Največ gneče je bilo seveda pri skledi s testom, ki se je hitro praznila – večina ga je pristala na pladnjih in v pečici, nekaj pa ga je, še svežega, izginilo tudi v lačnih volčjih želodčkih.
Po dvournem intenzivnem slaščičarskem udejstvovanju in nestrpnem kukanju v pečico ter spraševanju »Kaj so že?« je na veliko veselje vseh sledila še obvezna degustacija naše mojstrovine, kot zadnje dejanje pa še pospravljanje – no, tukaj je navdušenost že malce splahnela, vendar nam je s skupnimi močmi uspelo počistiti ustvarjalni nered.
Pakiranje smo prevzeli voditelji, ki smo vrečke uspešno napolnili z le majhnimi »izgubami« - piškotov, ki so se ponesrečili, se je bilo pač potrebno nekako znebiti. Naša Iki je »primanjkljaj« nadomestila še v domači kuhinji, kjer je napekla skoraj še enkrat toliko piškotov. Voditelji smo se tako bogato obloženi v nedeljo zvečer odpravili v Obalni dom upokojencev v Kopru, žal pa smo bili malce prepozni, da bi ujeli vse pokonci. Pokramljali in obdarili smo tiste, ki jih utrujenost še ni pregnala v postelje, ostale paketke pa izročili sestram, da jih naslednje jutro razdelijo med ostale prebivalce doma. Nasmejani in nekoliko ganjeni obrazi so nas navdali z veseljem – naš skupni trud se je obrestoval, saj smo nekomu vsaj za kanček polepšali dan.