Ma kaj ni prepovedano kurjenje???

Tudi nekaj ankarančanov se je letos poleti odpravilo na tabor voditeljev v Šmihelu pod Nanosom. Kljub prepovedi kurjenja je vsak prinesel s seboj svoj plamen, ki se je v enem tednu razplamtel v pravi kres.

Ob toplih brioših in sveži kavi smo si ponovno pogledali film Sta šla dva čez cesto, nato pa s težavo stlačili nahrbtnike v Rolanda in se odpeljali proti Postojni. Šest ankaranskih voditeljev se je v Ljubljani srečalo z voditelji iz stega Ljubljana 3 in nadaljevalo svojo pot proti Šentjurju. Na tamkajšnji postaji smo pričakali še skavte iz Mozirja in Maribora, po prvih spoznavnih besedah in malici pa smo že veselo korakali čez hribe in doline. Težko pričakovani tabor voditeljev se je začel s strmimi klanci, ob zanimivih spoznavnih igrah, ob učenju štajerskega narečja, razlagi ljubljanskih besed in začinjen z veliko smeha. Po prihodu v Sv.Štefan smo se umirili ob maši v soju bakel in zaspali pod nešteto zvezdami.

Jutranja smo začenjali s »SKVO na oko«, torej z zajtrkom, ob katerem je imel vsak SKVO čas za razmislek o načrtih in projektih znotraj svojega stega. Dragi otroci, pripravite se, voditelji smo polni novih idej! Škljocnili smo prvo skupinsko/gasilsko sliko in si ponovno naložili nahrbtnike na ramena. Pot nas je peljala do Tinskega, kjer smo si najprej ogledali cerkev, nato skuhali kosilo in že vrednotili, oblikovali in iskali nove ideje razdeljeni po skupinah. Sproščen popoldan in še bolj sproščen večer je botroval temu, da so nam ob bansih in igrah tekle solze smeha. Posledično smo dobre volje vedno radi poklepetali drug z drugim in tako že do večerne maše ugotovili, da potovalno skupnost 13 sestavljajo sami člani. Naj omenim, da se je v tem ponedeljkovem večeru zgodil prelomen in zelo pomemben trenutek - ankaranski voditelji smo še ostale naučili »medvedka«. Bans nas je večkrat dnevno spremljal vse do konca tabora, na skupnem delu pa smo z mahanjem in petjem nalezli še ostale voditelje.

Zjutraj nas je iz spalnih vreč pregnala vročina (ne, nismo pozno vstajali, tam je sonce že zgodaj zelo toplo J), tako da smo po zajtrku kar hitro vzeli pot pod noge in se ob vsakem klančku tolažili, da bo zelo hitro napočil čas čofotanja v bazenih Aqualune. V Podčetrtku smo takoj po kosilu poprijeli za delo in po vejah razpravljali o duhovnosti pri volčičih, izvidnih in vodnicah in v klanu. Odgovorni so izkoristili našo vnemo, saj so vedeli, da se nam mudi na tobogane in bazene. Niti dvajset minutna pot do tja nam ni pobrala volje. Si predstavljate veverico iz Ledene dobe, ko zagleda želod? No, tako nekako smo reagirali voditelji, ko smo uzrli tobogane, bazene in tuš (pa tudi, če mrzel). V bazenu z valovi smo popestrili dopust ostalim obiskovalcem, saj smo se na ves glas drli in čofotali med igranjem bansa »Viking«. Dan smo zaključili z večernim sprehodom nazaj, peli pri maši in se narežali ob ognju med večernim programom. Vsak steg je pripravil skeč ali igro, vsi pa smo bili navdušeni nad Martinovo uprizoritvijo BiPi-ja pred bitko pri Mafekingu.

Okrepčani z zajtrkom in po zapisanih idejah SKVO-ja na oko, smo pričakali vlak, ki nas je odpeljal proti skupnemu delu tabora, torej proti Postojni. Simpatičnim skavtskim obrazom se ni mogel upreti niti strojevodja, ki nas je spustil v svojo kabino, niti kontrolor, ki je poprijel za kitaro in zapel z nami nekaj pesmi. Tudi ostalim potnikom ni bilo dolgčas, saj smo poleg kitare, bobna in odličnih back vokalov postregli tudi s pravim plesom, kar med sedeži.

Na poti do tabornega prostora se je jasno in glasno pokazal skupinski duh trinajstke. Med kričanjem (trinajsta plača, trinajsto prase, petek trinajsti) in petjem (Jaz nimam šole, niti ljubce svoje, samo za trinajstko bije srce moje. In to je pesem propadlega dijaka, ki navija za skavtskega prvaka. Ole ole..) smo prehitevali ostale potovalne skupnosti in vkorakali na taborni prostor, kjer smo takoj začeli s postavljanjem šotorov. Vsak je dobil svoj kos lesa, ki ga je med večernim programom postavil na kup in tako prispeval gorivo za skupni ogenj. Zaradi stroge prepovedi kurjenja, lesa na koncu nismo zažgali, smo pa na polena obesili svoje lučke in tako pričarali prav posebno vzdušje. Od dviga zastave pa do piska tišine smo plesali pod odrom, nato pa nas je v našem podtaboru prevzel poseben praznični duh, tako da smo pred spanjem zapeli še repertoar božičnih in velikonočnih pesmi.

Zjutraj smo bili prava paša za oči. Oblikovali smo velik oranžen kvadrat in ob taktih Skavtske pesmi in slovenske himne spremljali dvig zastave. Dan smo nadaljevali s predstavitvijo dobrih praks. Vsak steg se je na to dobro pripravil že pred taborom, tako da smo lahko resnično predstavili tisto, pri čemer smo dobri. Ankarančani smo predstavili našo prakso sodelovanja z župnijo - tako na Ankaranfestu kot tudi pri LMB in Čarnem morju. Po srečanju po regijah je popoldan minil v skupinah po vejah, kjer smo se pogovorili o problemih in načinih dela, naši voditelji VV pa so imeli priložnost naučiti še ostale akele, baluje in člane krdela bans o medvedku. Večerni program nas je v mrzli četrtkovi noči ponovno navdušil. Vsaka potovalna skupnost se je predstavila z desetimi slikami s potovalnega dela in z igrico iz določenega zgodovinskega obdobja. Ker nas je Martin s svojo uprizoritvijo BiPi-ja na potovalnem delu tako navdušil, smo jo uprizorili ponovno pred vsemi ostalimi, vendar v malo prirejeni različici s Soške fronte. Po klicu, himni in medvedku smo odkorakali z odra. Repertoar božičnih pesmi smo ta večer v podtaboru izpustili, saj smo ga zapeli že med čakanjem na večerni program.

Dan odprtih vrat (petek) se je začel po ustaljenih tirnicah, torej z zajtrkom in dvigom zastave, nadaljeval pa se je po delavnicah. Vodstvo nam je pripravilo več kot 30 delavnic, med drugim tudi reševanje v nesrečah, kuhanje po skavtsko, masaža,.. Poleg gasilcev, reševalcev in vseh ostalih vodij delavnic, so se nam pridružili tudi bivši voditelji z otroki. Vse skupaj je s svojim obiskom začinil predsednik Danilo Türk, ki je v svojem govoru omenil, da mu je od nekega skavta ostalo v spominu predvsem njegovo skavtsko ime (močerad, ne spomnem pa se kakšen je bil pridevnik).

Takoj po popoldanskem počitku smo se odpravili na fenomenalno pot preživetja, kjer smo žagali, plezali čez hudournike, jih prečkali po visečih gumah, premagovali opičje moste, se spuščali s škripcem, umazali v blatnem labirintu, streljali s paintball puškami in premagovali druge ovire. Malo zastrašujoče je bilo edino to, da so nas pred odhodom na pot preživetja slikali, za prvim ovinkom pa je za vsak slučaj čakal rešilec.

Ko smo končno sprali blato s sebe, smo punce iz trinajstke poprijele za škarje, iglo in sukanec in za fante izdelale kravate, zase pa trak z rožo za v lase. Vodstvo nam je namreč zabičalo, da brez slavnostne obleke ne moremo na večerjo in večerni program. Do takrat so tudi ostali spoznali, da je zadnja potovalna skupnost malo nora (verjetno nam je to ostalo še od Jamboreeja iz leta 2008), saj smo dekleta prijele fante pod roko (vsaka z ene strani), ti pa so nas v dolgi koloni popeljali na večerjo. Po večerji smo se posladkali še s sladoledom, nato pa se prepustili ritmom zadnjega večera in zaključili s pozno katehezo.

Vrstice o straži bom izpustila in kar prešla da dopoldan drugega dne, ko smo se sladkali na skavtski tržnici, kjer so se predstavila različna poverjeništva, tropi in vse tri regije. Po pospravljanju je prišel čas slovesa, ko smo se kar malo na hitro poslovili, da ne bi zamudili avtobusov, vlakov in traktorjev.

Ugotavljamo, da smo ogromno pridobili; izkušnje, elan, znanje, voljo, motivacijo, ideje in najpomembnejše - nova poznanstva in nove prijatelje.  Tudi, če se ne slišimo dnevno, se spomnimo en na drugega in se ne moremo nikakor upreti želji, da bi ponovno doživeli te prijetne trenutke, nasmejane ure in nore dneve. Ogenj v nas nas je ponovno spomnil, zakaj smo se zaljubili v skavtstvo. In, če ste mislili, da se lahko kdaj odmaknete od vsega tega.... A - A, tu maš zaj! Skavt si za vedno.

Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.