Jesenovanje vesoljčkov Čete zahajajočega sonca
Nekega lepega jesenskega dne se je pred cerkvijo v Trebčah začela zbirati gručica skavtov. Vse se je začelo z dvigom zastave, skavtsko in slovensko himno in tudi že prvimi sklecami.
Po namestitvi v hišo se je kar hitro začel dopoldanski program. Pozdravili smo tamkajšnjega župnika Ivota, se mu zahvalili, ker nas je sprejel v hišo in pričeli z določanjem pravil, katerih se bomo seveda držali ceeeeelo skavtsko leto. Nato smo se lahko posvetili organizaciji voda, si razdelili funkcije in se dogovorili, kdo bo opravljal katero dolžnost tekom leta. Po malce preslanem kosilu smo razmigali noge z buldogom, nato pa spoznali, da smo v resnici vesoljčki, ki so po naključju pristali na Zemlji. Zato smo - kot se spodobi - želeli čim več izvedeti o tem planetu in raziskati kraj v katerega smo pristali. Kot nalašč smo naleteli na praznik petdesetletnikov, ki so ob glasbi harmonike kakšno tudi zapeli. Potem, ko smo dodobra spoznali nov planet, smo se lahko spet posvetili zadevam naše čete. Sprejeli smo novinca, porisali in imenovali vodnike ter Žanu zapeli za rojstni dan. V nadaljevanju večernega programa smo razložili od kod prihajamo, predstavili naš planet, naše navade in življenje, vmes pa tudi kaj zapeli. Po večerni molitvi smo se odpravili spat. A ne za dolgo, saj so nam vesoljski tatovi ukradli gorivo. Ker se drugače ne bi uspeli vrniti domov, smo odšli na lov za nepridipravi. Seveda smo jih z malo vesoljskimi in malo skavtskimi veščinami z lahkoto polovili, zato smo lahko mirno spali do jutra (eno uro več).
Zjutraj smo morali (seveda po dvigu zastave) kar se da hitro pospraviti hišo, da smo imeli še dovolj časa za pevske vaje in pripravo na mašo. Po maši smo se z glasnim AZIGIZIGIZAJ po skavtsko zahvalili župniku in župljanom za gostoljubje, spustili zastavo in se odpravili vsak proti svojemu domačemu planetu.
Jesenovanje 2009