Ni kaj, na vreme pa res ne moremo vplivati. Kljub sivim oblakom smo v petek, 18.4., v Klancu vsi skupaj (volčiči, izvidniki in popotniki) postavili šotore in členarja. Naredili smo še luknjo za taborni ogenj in jarke okoli šotorov, potem pa že sedli k večerji. Kot pravi skavti smo zakurili tudi z mokrim lesom in večer zaključili ob zgodbi Martina Krpana.
Nevihtno noč so tudi volčiči pogumno prespali v šotorih. Zbudili smo se v oblačno jutro in se po zajtrku in telovadbi pripravljali na nadaljevanje dneva. Volčiči so se podili po gozdu, izvidniki pa obnavaljali znanje o vozlih, orientaciji, BiPiju, skavtskih zakonih.. Po izpitu za obljube in dobrem kosilu, smo pričeli s potovanjem od Trsta do Sv. Trojice pa naprej vse do Trojan in Dunaja. S skupnimi močmi smo prevažali sol, naredili vsak svojo mečarico in izdelovali spominčke. Na koncu smo se še posladkali v Trojanah.
Zvečer smo se ob pesmih nekoliko umirili in napisali vsak svoje pismo Bogu, krajši pohod z baklami pa smo zaključili ob tabornem ognju, ko smo svoja pisma zažgali in jih na ta način poslali do Boga.
Nedelja. Začela se je s prijetnimi sončnimi žarki in nekoliko daljšim spanjem. Po zajtrku smo pridno počistili hišo in podrli šotore, nato pa začeli s pripravami na mašo in obljube. Po kratki preverbi spomladovanja je bilo na vrsti že kosilo, po kosilu pa puščava, kjer je moral vsak skrbno čuvati svojo svečko, da mu ni ugasnila. No, veter je naredil svoje, zato so svečke kljub našim prizadevanjem hitro ugasnile. Po zanimivi maši smo se iz polne cerkve preselili na dvorišče pod lipo, kjer so novinci dali obljubo in se tako pridružili naši skavtski družini.
Dan smo zaključili ob pecivu in prijetnem klepetu v senci več kot 300 let stare lipe. Pa ne tiste, ki jo je Martin Krpan posekal na Dunaju.