Dežju kar ni videti konca. In v našem gozdu je zato reka že malo narasla, zemlja se je spremenila v pravo blato, z vseh strani pa še vedno vztrajno kaplja. Pa vendar se Čipčop veselo drsa po razmočenih klancih, čuk Malak od časa do časa zadovoljno zmoči svoja krila v jutranjem dežju (pravi, da je to dobro za perje) in bobrčki razigrano skačejo iz luže v lužo.
Po uspešno prestani prvi preizkušnji, ko nam je nočno neurje odneslo jez, smo veselo poprimili za prvi hlod, ki ga je prinesel gozdni poštar. Malce smo razmišljali o tem, kdaj smo dobri, spoznali soseda Medveda, ki se je zaradi malenkosti skregal s prijateljem in se dogovorili, kako se bomo mi izognili prepirom med prijatelji. Ta jesenski dež nam jo je pošteno zagodel, saj je odnesel hlode, ki smo jih morali iskati celo ob morju!
V gozdu imamo že veliko prijateljev, vendar je prav, da poznamo tudi rastline, ki nas obdajajo. Zato smo v soboto poiskali tiste, ki jih že poznamo in se naučili imena tistih, katerih ime je zbežalo iz naših bobrovih glav. Ugotovili smo tudi, da smo v gozdu obdani s čudovitimi odtenki rumene, oranžne, rjave, rdeče, pa tudi zelena se še kje najde.
Skozi leto se bomo trudili, da bosta naš jez in naše bobrišče dokončana. Da pa bi bila tudi lepa, ne samo uporabna, bomo kmalu posadili rastline v lončke, ki smo jih okrasili po jesenskem navdihu. Zelo kmalu.
Do takrat pa zobke na delo, ušesa na pozor in tačke na pomoč.
Trden jez!