S polnimi želodčki smo se po nedeljskem kosilu zbrali bobri in bobrovke na robu ankaranskega gozda, od koder smo že slišali vabljivo šumenje reke. Vsi smo jo pogumno prečkali po kamnih, ki so štrleli iz vode, nato pa svoje tačke razgibali med gozdnimi ovirami. Uspešno smo se tudi izognili kotalečim se hlodom in iz gozda kar brez pomoči rok prinesli material za naš jez.
Ko smo se odpravili, da bi ga utrdili, sta Kea in Glo žalostno ugotovili, da jezu ni več! Ampak, ker bober resnično ne vrže hloda v koruzo, smo staknili skupaj glave, nabrusili zobke in se odločili, da bomo naredili novega! Primerno mesto za nov jez nam je namignil čuk Malak. V gozdu nam je pustil sledi, ki so nas pripeljale do mesta našega novega domovanja. Kar takoj smo pričeli z gradnjo, vendar pa bo potrebnega še veliko dela, grizljanja in zlaganja, da bo naš jez prav tak, kot smo si zamislili.
Na koncu smo narisali še vsak svojega bobra, ga postavili na desni breg reke, po kateri bomo gradili jez in se naučili, kako pritečemo v krog, ko nama morata Kea in Glo kaj pomembnega sporočiti.
Sedaj pa doma že pridno nabiramo hlode in se pripravljamo na nove gozdne izzive. Trden jez!