Tabor IV 2013

Kraje zastavic, straže, prižiganje ognja, kuhanje na ognju, kopanje v reki, Tarzan…

V ponedeljek, 15.7. smo se ob 9h zjutraj na železniški postaji v Kopru zbrali izvidniki in vodnice iz Ankarana in se odpravili novim dogodivščinam naproti.  Pot smo začeli z avtobusom, ki nas je peljal do Divače, nadaljevali pa smo z vlakom do Postojne. Prvo presenečenje nas je čakalo v Postojni, ko je pred nami hodil 'pijanc', ki nam je z njegovim bruhanjem in humorjem 'polepšal' jutro. Po 20min hoje smo prispeli  do avtobusa, kjer so nas počakali postojnčani in skupaj smo počasi odšli na Dolenjsko, v Dvor pri Žužemberku. Avtobus, poln vesele obraze, ki so čakali na nove dogodivščine, vzpone in padce, nas je pustil pri dober kilometer od tabornega prostora oddaljeni gostilni. Tam smo najprej pojedli naše sendviče, imeli spoznavno igro, nato pa s težkimi ruzaki odšli proti taboru. Imeli smo tudi družbo dveh zajcev in prašiča Ivkota.

Po prihodu v tabor smo se takoj lotili postavljanja šotorov. Postojna je imela kar nekaj težav, saj ni imela klinov in drugih malenkosti za šotor, zato pa je tu Ankaranska četa, ki reši vse ;) Ko smo vsi postavili šotore, so voditelji določili, kdo bo kopal luknje, kdo bo postavljal jambor in kdo ostale taborne zgradbe. Zaradi dežja nismo uspeli vsega dokončati, tudi taborni ogenj z veselim večerom je odpadel, straža je pa vseeno opravljala svojo nalogo.

Naslednji dan smo končali vsa nedokončana opravila in vsak vod je naredil svojo mizo. Med prostim časom so se merjasci namenili kopat, ostali pa smo jim seveda sledili.  Na naš konec se je prihajala kopat tudi četa  iz Novega Mesta, tako da smo imeli še malo več družbe. Prve tri dni se ankarančani in postojčani držali bolj vsak zase, zato so voditelji naredili mešane skupine. Na začetku niti to ni pomagalo. Kasneje, ko smo morali delat več stvari skupaj, smo pa začeli zares uživati v družbi drug drugega. 

Naslednji dan smo imeli dvodnevni pohod. Vsi, razen vod Želv smo prišli do cilja. Te so imele vas, ki ni obstajala, zato so jim iznajdljivo priskočili voditelji na pomoč.  Tudi iz pohoda smo prišli vsi pravočasno, razen Želv seveda. Sledila je pot preživetja, ki je bila zelo dolga. Raztezala se je čez gozd in reko. Vsem je bil najljubši 'tarzan', ki smo ga uporabljali tudi kasneje, ko smo se kopali v reki. V bistvu smo se v reki kopali kar vsak dan :)

V nedeljo so prišli starši od postonjčanov, ker so imeli obljube. Prinesli so veliko hrane in ker smo vsi veselo jedli, je izgledalo, kot da smo na taboru stradali.  Starši so prišli že ob 10h, obljube pa so bile šele ob 16h, tako da smo vse do takrat imeli prosti čas in smo delali kar smo hoteli. Eni so se kopali, drugi spali, tretji igrali rovrčka… Po končanih obljubah so starši odšli domov, nas po so čakala vsakdanja opravila.  

Sledil je dan vodnikov. Nekaj voditeljev je odšlo iz tabora, nekaj pa jih je ostalo.  Med ankaranskimi in postojnskimi vodniki je bilo kar nekaj ne sporazumov, a na koncu so vse rešili. Ostalim je bil dan  vodnikov kar všeč, saj nismo imeli nobenih zadožitev.

Straža je imela vsako noč (razen prvo) zelo pestro. Napadalci so vedno kaj ukradli. En dan so nas celo napadali kar domačini.  Zadnji večer so pri nas dobili Jakob, Tadej in Andi skavtsko ime. Imeli so tri naloge. Najprej smo jih zavezali z vrvjo ter jim naročili, da morajo delati sinhrone skoke. Nato so se morali preleviti v ženske modele - oblekli so ženska oblačila, se našminkali in imeli 'modno revijo'. Za konec pa jih je še čakala slastnaaa hrana :) Vsi so opravili vse tri preizkušnje in dobili ime. Ko je tudi Postojna končala z imeni, smo si spekli twist in hrenovke na ognju. Twist je bil malo premehek in lepljiv, a vseeno smo ga vsega pojedli.

Ker so bile Ana, Janja in Katarina zadnje leto pri IV, so morale prespati izven tabora. Prvotno jih je bilo malo strah, a ko so prišle zjutraj nazaj so bile vse tri navdušene. Tisti, ki je hotel je lahko ponoči spal ob ognju. Ko smo že skoraj zaspali so prišli napadalci iz Novega Mesta in se prišli kar segret do ognja ter se malo sprehodili po šotorih. Na koncu so nam zaradi nekega dogovora z voditelji vzeli še zadnjega zajca (eden nam je že prej zbežal). Šele, ko so napadalci odšli, smo  v miru zaspali.

Naslednji dan smo se zjutraj po zajtrku in dvigu zastave takoj lotili pospravljanja tabora.  Ko smo pospravili ves tabor, sta prišla kombija, ki smo ju kar hitro naložili. Ker nam je ostalo še nekaj časa do prihoda staršev in svete maše, smo imeli Svet čete s preverbo tabora. Počasi so začeli prihajati starši in ponovno smo bili vsi veseli hrane, ki so jo prinesli s seboj. Sledila je še zadnja skavtska maša, ki jo je vodil župnik Mirko. Pri maši smo vsi veslo peli, po pričakovanjih pa glasno zaključili s pesmijo Ti si moja Gospa. Refren smo ponovili več kot enkrat, nato pa smo zmazali vso hrano, se poslovili in počasi odšli domov.

Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.