Majhen bel metulj je zapustil regratov cvet in poletel proti proti peronu. Pisana druščina je pritegnila njegovo pozornost. Le kaj se tu dogaja?
Ankaranski skavti smo se zbrali na železniški postaji in veselo stopili na vlak, ki je začel svoje potovanje do Reteč pri Škofji Loki. Na poti so se nam pridružili še skavti iz Ilirske Bistrice, v Retečah pa še tisti iz Bovca. Skupna pot skozi zgodovino Slovencev se je začela ravno na ta res odličen in srečen petek 13.
Po okupatorjevem vdoru in postavitvi tabora, smo si privoščili prvi zabavni večer s kitaro in harmoniko ter po dolgem času ponovno uživali ob ognju pod zvezdnatim nebom in v dobri družbi. Naslednje jutro nas je ponovno obiskal okupator, nam prepovedal uporabo šumnikov in nas napodil na delo. Postavili smo vhod, naredili mize, ognjisca, dokoncali wc-je in ostale zivljenjsko potrebne taborne zgradbe. Zvecer smo na zalost dobili nova - poitalijancena imena, vendar smo globoko v sebi ze kovali nacrte za veliki upor. V nedeljo zjutraj nas je bujenje z lonci predramilo v nov dan, ki smo ga zaceli s telovadbo. Niti kislo vreme ni ustavilo sovraznih cet, da ne bi izvajale terorja nad primorskimi skavti. Iz telovadbe nas je tako okupator nagnal nazaj v tabor, nam za zajtrk postregel s kosom kruha in soljo, nam prepovedal komuniciranje med sabo in nas nagnal v taborisce. Na sreco so na poti proti taboriscu v bliznjem gozdicku slovenska dekleta pripravila pravo zasedo, pregnala okupatorja in osvobodila cisto vse. Še dobro, saj smo tako lahko ponovno uporabljali šumnike, pot pa smo namesto v taborišče nadaljevali v najbližjo cerkev, kjer smo lahko poslušali mašo v slovenskem jeziku. Po kosilu smo se odpravili do Škofje Loke, kjer smo si ogledali grad z muzejem, po prihodu v tabor pa pričeli s pripravo na večerni program. Ob ognju smo v znak rešitve pred okupatorjem zažgali poitalijančena imena in ponosno prejeli ščipalke z našimi pravimi imeni.
V naslednjih dneh smo si še pretegnili noge s pohodom na Osolnik, se zabavali med veliko igro, preživeli prijeten dan vodnikov (ko so nastradali predvsem voditelji, ki so zamenjali vloge z vodniki in tako oblikovali svoj vod pijavk) in se odpravili na izhod po vodih. Po ponovnem prihodu v tabor nas je v petek čakala še blatna in mokra pot preživetja. Ker smo pogumno prestali vse preizkušnje, smo se v soboto sprehodili do najbližje picerije in si privoščili neskavtsko kosilo (enkrat toliko lahko). Ker se je kmalu iz neba spustila ogromna količina vode, smo popoldan izkoristili za poležavanje in spanje. Z napolnjenimi baterijami smo se nato intenzivno pripravljali na zadnji skupni večer - pripravljali smo se na skavtske poroke, si izmišljali preizkušnje za tiste, ki so dobili skavtsko ime in spisali pisemce za Primoža, ki zapušča vejo IV. Po res prijetnem večeru smo kar malo pozabili na straženje tabornega prostora, tako da so napadalci odnesli skoraj vse. Da bi dobili nazaj ukradene predmete, je morala straža zjutraj napadalcem speči palačinke, skuhati topel kakav in delati prevale v mrzlem potoku. Kmalu so na taborni prostor prispeli še starši, ki so nam pomagali pri pospravljanju členarja, so sodelovali pri maši in spekli kup dobrot.
Zaključili smo s skupinsko sliko in peštanjem voditeljev, si še zadnjič padli v objem in se polni lepih spominov in novih prijateljstev odpravili na pot proti domu. Ni kaj, tudi letošnji tabor Čete zahajajočega sonca je bil nekaj posebnega in nam bo ostal v spominu predvsem po:
- Najbolj smešen dogodek: dan vodnikov; zadnji zabavni večer; ko je Jaka pri maši pel Ti si moja Gospa oziroma smešno je bilo kar vse
- Najlepši dogodek: ko smo se spoznali; dan vodnikov; ko smo prišli iz picerije in so voditelji rekli, da lahko gremo spat; zadnji večer, ko je prišla Jasna s Katarino in sladoledi
- Najbolj »strgan« dogodek: ko smo Jakcu popisali glavo; pohod na Osolnik; svinjanje avtov z blatom med potjo preživetja oziroma kar sama pot preživetja; ko smo Anko (zajklo) in Loredano (kokoš) vozili po potoku na splavu
- en najbolj zanimiv dogodek: ko smo šli na pico; drugače pa je bil cel tabor en zanimiv dogodek :)
- Najbolj strašen dogodek: straža, ko so prihajali iz gozda neki čudni glasovi...
- Najbolj moker dogodek: kopanje, ko sem si zmočila nogavice, ko me je Jaka polil z vodo pri kosilu
- Najbolj umazan dogodek: obmetavanje z blatom in pot preživetja
- Najbolj srčkan dogodek: dobivanje pisemc na koncu zabavnih večerov, lenarjenje v šotorih, skavtske poroke, peštanje med skupinskim slikanjem
- Najbolj jutranji dogodek: bujenje z lonci, kreganje z napadalci iz Dornberka in Ljubljane, jutranja telovadba, zajtrk s soljo in kruhom, čiščenje avtov kot jutranja telovadba
- Najbolj popotniški dogodek: »naporen« dvodnevni pohod, ko smo »softiči« prišli prvi v tabor,
- Najbolj prijateljski dogodek: objemanje in jokanje na koncu tabora