Ponedeljkovo jutro, nekaj parov zaspano krmežljavih oči in prijeten hlad stare železniške postaje v Rakitovcu. Vlak je zamujal več kot ankaranski klan, zato smo imeli še dovolj časa za inšpekcijski pregled obeh potrebnih pogojev za udeležbo na popotovalnem taboru - trije sendviči in osebni dokument. Prvi pogoj smo vsi uspešno izpolnili, pri drugem pa se je malo zataknilo, tako da je vlak proti Puli (po naše Pulju) odpeljal brez dveh Bacilov.
Po zajtrku, menjavanju strune, neuspešnemu uglaševanju in novih belgijskih poznanstvih, smo prispeli na Balaševičevo "stanico u Puli", si malo odpočili od naporne poti in se odpravili na ogled največjega mesta Istrske županije. Kmalu smo ugotovili, da je že dovolj vroče za nekajurno hojo do Barbarige, zato smo se veselo odpravili na pot. Po hoji ob morju s prelepim sončnim zahodom smo si malo pred Barbarigo poiskali prenočišče. Našli smo idealen kraj pod drevesi tik ob morju, v samem srcu domovanja kosmatih pajkov in nadpovprečno velikih kobilic. Večerja na plaži, migetanje lučk na bližnjih Brionih, nešteto zvezdic in štirje fantje, ki ti prepevajo pred spanjem... Človek za kratek čas kar pozabi, da bo spal med nočno aktivnimi malimi živalimi. Ampak res samo za kratek čas. Kljub hudi vročini smo nekateri tako spali čisto zaviti v spalno vrečo, zapeti čez glavo z do konca zatisnjenimi trakci in zaprtimi vsemi luknjami (v tem tihem boju proti nepovabljenim šest-in-več nožnim obiskovalcem sem ponoči dvakrat skoraj padla v nezavest zaradi pomanjkanja kisika). Še pred sončnim vzhodom nas je za vstajanje motiviral pogled na mirno morje in misel na zajtrk ob nežnem šumenju valov. Hitro smo spakirali in se odpravili na pot, da čim več prehodimo še preden bi sonce sijalo sto na uro. Čez slabe tri ure po prebujanju med majhnimi divjimi živalmi smo nekje na poti do Rovinja izvedeli, da naj bi imele črne vdove zelo rade Barbarigo. Izumitelj protistrupa za njihov ugriz jih je namreč že pred desetletji tam nabiral v znanstvene namene. Iz zanesljivih virov smo tudi izvedeli, da v dvoboju škorpijon - črna vdova zmaga slednja.
Dejstvo, da samica črne vdove ubije samca, je bila zanimiva iztočnica za dolgo debato in primerjanje odnosa med žensko in moškim v vsakdanjem življenju. Po prihodu v Rovinj smo si privoščili malo boljše kosilo in počitek v senci na plaži, ter se odpeljali preko Limskega kanala v Vrsar. Večerno umivanje zob nam je popestril ognjemet, v novo jutro pa nas je zbudil glasen ptič, ki je skakal skoraj po naših spalnih vrečah. Na poti do Poreča smo se ponovno spomnili, da smo skavti bratje in sestre. Ugotovili smo tudi, da je ljudem lepo, če so lepi. V tem lepem stilu smo ob morju s kitaro v roki zaključili še en uspešen dan in prijeten večer. Tudi tokrat smo spali v objemu narave, med prijatelji ščurki.
Zadnje kapljice potu smo pustili na poti do Novigrada, kjer smo počakali naš prevoz. V hladni senci parka smo o dogodkih preteklih dni klepetali kar debelo uro. In več.
