Mang, snežna kraljica in lopatka

Željni snega smo letošnjo zimo ankaranski volčiči in volkuljice zapustili našo obmorsko džunglo in se podali v Otalež. Naši upi niso bili zaman – sneg, ki je zapadel teden dni prej, nas je počakal.

Veseli smo splezali na vrh hriba za župniščem, posedli na lopatke in druga snežna plovila ter se oddričali dogodivščinam naproti. Sneg pa ni bil edini, ki nas je pričakal. V snežnem kraljestvu, v katerega smo prišli, so se prav v tistem času dogajale nenavadne reči. Na to nas je opozorila prijazna snežna sova, ki je uspela uiti z dvora snežne kraljice in nam je v zameno za zavetje ponudila pomoč pri kuhi.

Nekaj zlobnega se je razpaslo po deželi in se vtihotapilo tudi v naše krdelo. Netopir Mang, ki sicer prijazno skrbi za našo džungelsko pošto, se je po prvem sprehodu po okolici kar naenkrat odločil, da nas bo raje kepal, kot pa da bi se igral skupaj z nami. Zbegani smo se prvo noč zavili v spalke in upali, da bo krepčilen spanec pregnal, kar koli je že pičilo Manga. Pa ni bilo zjutraj z našim netopirjem nič boljše. Hitro smo spoznali, da takole ne bo šlo naprej. Če trpi en član krdela, trpi celo krdelo. Mrzlično smo začeli iskati rešitev, ugotavljali, ali je morda mraz kriv, da je Mang postal tako siten, vendar niti topel čaj niti nutela nista uspela odgnati njegove trdovratne nesramnosti.

V svojih prizadevanjih pa nismo bili sami. V okolici naše hiše so se skrivnostno pričela pojavljati snežinkasta sporočila. Natančno smo jih naštudirali in skupaj z Balujem ugotovili, da nam jih pošilja dobrosrčno snežno ljudstvo in da vsa govorijo o ljubezni. O taki ljubezni, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, se ne ponaša, vse potrpi. Taki ljubezni, kot jo je imel sv. Valentin, ki je svoj god praznoval ravno med našim zimovanjem, in sv. Dominik Savio, ki se je žrtvoval za svoje prijatelje. In počasi smo ugotovili, da je nekaj ali nekdo naredil, da je naš Mang izgubil prav tako ljubezen. Poleg snežink so našo hišo obkolile tudi nenavadne zlate črepinje – ni nam bilo sicer jasno, kaj pomenijo, vendar smo začutili, da ne prinašajo nič dobrega in so nekako povezane z Mangovim stanjem.

Sobota je poleg reševanja uganke snežnih sporočil minila v kepanju, grajenju snežakov in velikem pesniškem navdihu. Že dopoldan smo se po navodilu snežnih sporočil lotili pisanja pesmi o prijateljstvu, zvečer pa so v pričakovanju sladke večerje lačni volčiči in volkuljice razgrabili vse papirje, ki so jim prišli pod tačke, in kuhinjo, v kateri so voditelji hiteli peči palačinke, zasuli s sporočili in poezijo o lačnih želodčkih in našemu krdelu. Vse je že kazalo, da se je Mang odločil, da bo dovolj kujanja za tisti dan. S sitimi želodčki smo tako pomirjeni posedli v krog in odbrenkali nekaj skavtskih s kitaro, ko je naš razjarjeni poštar kar naenkrat vstal in izjavil, da odhaja k snežni kraljici.

Priznamo, da mu na začetku nismo čisto verjeli; le komu bi padlo na pamet, da bi se sredi ledene noči odpravil na pot. Pogledali smo, če je morda šel kuhat mulo v sobo, in ko ga nismo našli, nam ni preostalo drugega, kot da smo se podali na lov. S seboj smo vzeli vsa sporočila, ki smo jih našli čez dan, in ko smo tuhtali, v katero smer bi se Mang lahko odpravil, smo naleteli na še nekaj zlatih črepinj. Ugotovili smo, da so del nekakšnega zrcala, zrcala, ki je bilo očitno v lasti snežne kraljice in ki je iz ljudi potegnilo najslabše – takrat se nam je posvetilo, da je očitno nekaj teh črepinj našel tudi Mang in se je zaradi tega začel nesramno obnašati. Nismo izgubljali časa – hitro smo pregledali okolico in Manga našli nedaleč stran. In končno smo opazili tisto, za kar smo bili slepi cel vikend – iz bunde sta mu štrleli dve zlati črepinji. Postavili smo se okrog njega, dva pogumna volčiča sta črepinji na hitro izvlekla, ostali pa smo mu prebrali pesmi o prijateljstvu, ki smo jih napisali zanj. Res so pomagale, kot nam je bilo sporočeno v snežinkah – Mang je bil rešen. Malce zmedenega, odkrili smo namreč, da se ne spomni prav nobene izmed svojih vragolij, smo odpeljali domov, kjer nas je pred vrati čakalo še eno presenečenje. V košarici so ležale drobne snežinke z zadnjim sporočilom snežnega ljudstva – ljubezen nikoli ne mine.

Hitro smo si jih navezali na rutke in se veseli, da je Mang spet med nami, zavili v spalne vreče. Naslednje jutro smo se po pospravljanju in maši morali ločiti od zasneženega griča nad hišo. Neradi smo zapuščali snežno kraljestvo, kar je začutila tudi naša snežna kočija, ki se je nekaj časa upirala in ni hotela vžgati. Seveda je bilo treba takoj izkoristiti priliko in še malo potacati po snegu ter si kakšno kepo snega zatlačiti v bundo; tako, za spomin. Vendar nas je dom nevzdržno klical – kar so nam kmalu povedale naše šape, ki so si po mokrem snegu zaželele toplote in še kakšnega pustnega krofa. Da bi res radi domov, pa je ugotovila tudi naša kočija, ki se je končno prebudila in nas prijetno utrujene sprejela na svoje udobne sedeže. Na primorski avtocesti nas je pozdravilo dobro poznano sonce, ki je hitelo sušiti še zadnje ostanke mokrega snega. Ozrlo se je tudi na naše rutke, kjer so  kljub toploti še vedno veselo poplesovale podarjene snežinke. Prijazno so mu poblisnile v pozdrav – ljubezen nikoli ne mine.

 

Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.